Zadovoljni smo z dolgoročnim sodelovanjem

3 februar 2021

Že dobrih 20 let Franc Trebec odlično sodeluje s Pivko perutninarstvom, in sicer je sprva deset let redil purane, od leta 2008 pa Trebčevi redijo piščance. Kot kooperant ima v najemu hleve, v treh po tisoč kvadratnih metrov na leto vzredi več kot 300 tisoč piščancev. Na leto ima namreč od pet do šest turnusov živali, v vsakem hlevu je okrog 20 tisoč piščancev.

Pri delu mu pomaga vsa družina Trebec, in sicer žena Terezija, hči Lidija, občasno sin Dejan in tudi vnukinja Lina. Delo je predvsem ob vselitvi in po odvozu piščancev, v vmesnem času pa Trebčevi pred vsem nadzorujejo klimo in krmo v hlevu.

DOGOVORI, KI DRŽIJO

»Sodelovanje s podjetjem Pivka je odlično. Nudijo nam celotno podporo, in sicer imamo pripravljene načrte, kdaj bo potekala vselitev enodnevnih piščancev, kdaj bodo odpeljani na klanje. Pivka perutninarstvo poskrbi za optimizirano pripravljene krmne mešanice za različne starostne skupine. Krma je briketirana in piščanci jo radi uživajo,« pravi Franc, ki dodaja, da znaša konverzija od 1,65 do 1,7 kilograma za prirast kilograma mesa, piščance pa redijo od 38 do 40 dni, do končne žive mase 2,5 kilograma. Plačilo pa je tudi vnaprej dogovorjeno. Rejci so plačani po prirastu žive mase.

Franc nadaljuje: »Pivka nam pomaga pri svetovanju, vršijo nadzor nad rejo. Kot rejec pa moram upoštevati njihova navodila, da po odvozu piščancev prostore očistimo, dvakrat razkužimo, nato pa objekt pustimo stati v sanitarnem premoru. Pred novo vselitvijo po 20 dneh prostore ogrejemo, uredimo mikroklimo in naselimo dan stare piščančke. Te je treba prve tri dni spodbujati, da začnejo čim bolj pogosto jesti, da ne počivajo preveč. Ko dobijo apetit (na dan na koncu pitanja živali pojedo tudi do tri tone krme na objekt in spijejo šest tisoč litrov vode), pa samo še spremljamo, da je klima v hlevu optimalna. To pomeni, da temperatura ob vselitvi znaša 30 do 32 stopinj Celzija, nato se znižuje do končnih 22 do 24 stopinj Celzija. Vlaga naj bi bila vseskozi med 65 in 70 odstotki, pretok zraka pa naj bi bil čim bolj konstanten. Da se piščanci dobro počutijo, kažejo s svojim vedenjem.

So mirni in enakomerno razporejeni po vsem prostoru. Pri tem je pomembna tudi stelja iz oblancev in žagovine, da je vseskozi suha. Če je vlažna, lahko prihaja do napak v reji, saj piščanci dobijo tako imenovane ‘žulje’.«

Samo klimo v hlevu uravnava računalnik, alarmne naprave občasno sporočajo rejcem, da je nekaj narobe v sistemu. »Včasih se dogaja, da nam alarm sporoči, da je prišlo do kakšnega izpada električne energije, tudi zato moramo imeti agregat za električno energijo in smo samooskrbni v primeru izpada. Dela ni veliko, predvsem je veliko opravil ob vselitvi in po izhlevitvi, vmes pa vsak dan trikrat preverimo, ali je vse optimalno v hlevu, in poberemo poginule piščance. Teh ni veliko, tako da je izpad minimalen pri tako veliki reji.« Pri Trebčevih je delo časovno razporejeno, hči Lidija je več časa v hlevu ob vselitvi, Franc pa, ko se piščanci nalagajo in vozijo v klavnico. Lidija ni ves čas vezana na hlev in ima tudi med dvema turnusoma več časa za druge dopolnilne dejavnosti. V šali dodaja, da bi si lahko kljub temu delo lahko razporedila tako, da bi imela tudi do 30 dni dopusta.

Trebčevi so malo razočarani nad odnosom države do perutninarstva. Pomembni so za prehransko samooskrbnost Slovenije, kar pa se ne kaže pri javnih razpisih. Številne prepreke onemogočajo kandidiranje na razpisih in sredstva za nakup mehanizacije ali pa gradnjo hleva bi lahko zelo veliko pomagala pri odločitvah rejcev za to dejavnost.

Ob enkratni pomoči bi se družina hitro odločila za rejo piščancev in dolgoročno bi s sklenjenimi pogodbami tudi preživela iz perutninarske dejavnosti. Z večjo prirejo bi postajali še bolj samooskrbni s perutninskim mesom, ga tudi izvažali.

Tako pa precejkrat uvažamo velike količine mesa ali pa že tuje izdelke slabše kakovosti, ki so na trgovskih policah, pravi Franc, ki zaključuje z besedami, da je pri njih vsaj dvakrat na teden pečen piščanec na mizi. »Zaupam rejam, kakor tudi zaupam kakovostni krmi, s katero krmimo piščance.«

Vir: Kmečki glas, Kristijan Hrastar, 2019