INTERVJU S PRVIM MOŽEM SKUPINE

21 maj 2021

mag. Janez Rebec,

predsednik uprave skupine Pivka – Delamaris

Mag. Janez Rebec je tisti obraz, ki si prizadeva za lokalno hrano tudi na krožnikih vseh restavracij. Pri svojih 31 letih je prevzel mesto predsednika uprave Pivke, d. d., pred tem je deloval kot finančni direktor v družbi, leta 2009 je družbi priključil še Delamaris. Danes je, pri svojih 47 letih, še vedno enako zagnan človek odprtega dialoga, ki si vedno prizadeva za skupno dobro.

 

Verjetno bomo tudi v prihodnje kuhanju namenili manj časa, želimo pa si kakovostno pripravljene stvari, ki ustrezajo našemu življenjskemu slogu.

 

1. Pivka perutninarstvo je oblikovala močno verigo od vil do vilic, ki je lahko zgled drugim predelovalcem mesnin. Sodeluje z domačimi rejci, družinskimi kmetijami, ki redijo piščance izključno za Pivko. Velik pomen dajete torej lokalni prehrani … 

Ja, mislim, da se vedno bolj zavedamo pomena lokalne hrane. To zavedanje se posebej okrepi med krizami, kot je ta pandemija. Takrat se pokaže, kako pomembne so močne verige. Bolj ko so te verige trdne, manjši so pretresi na trgu, bolj smo vsi skupaj varni. To, da smo samooskrbni, je tudi del državotvornosti. Hrana je eden od ključnih elementov preživetja ljudi, s tem pa je tudi pomemben element nacionalne varnosti, česar se močnejše države zelo zavedajo. Tudi tiste države, ki samooskrbe do zdaj niso imele urejene, na tem področju izvajajo številne ukrepe. Vsaka država gleda na svoje interese. Prepričan sem, da se moramo tudi Slovenci naučiti poskrbeti zase. Drugi ne bodo.

2. In kako pomembna je za vas hrana lokalnega porekla v vašem domačem okolju? 

Tudi v domači družini poskušamo biti samooskrbni. Podedoval sem kmetijo, ki jo zdaj vodim v manjšem obsegu. Sami za lastne potrebe pridelujemo žito in industrijsko konopljo, imamo svoj zelenjavni vrt in nekaj živine: koze in zdaj tudi teličke. Tudi mladi tako vidijo, da je treba v pridelavo hrane vložiti kar nekaj truda in da nič ne nastane samo. Kmetije ne vodimo zaradi ekonomskega interesa, je del kulture in vzgoje. Poleg tega izredno cenimo slovenske živilske izdelke, saj so na zelo visoki ravni. Mislim, da je to posledica še stare jugoslovanske zakonodaje, ki je vzpostavila izredno dobre kontrole, saj tudi v preteklosti ni bilo pri pridelavi hrane v državi nikoli pretirane uporabe antibiotikov in škropiv, kar je precej bolj prisotno v drugih državah po svetu. Danes je morda prav zato slovenska hrana med najboljšimi v svetu. To dokazujejo tudi analize porabe zdravil po državah, saj je Slovenija po porabi antibiotikov za zdravljenje živali med peterico najboljših v Evropi. To je pomemben kazalnik, ki kaže, da imamo res kakovostno prehrano. In če pogledamo perutnino, je Slovenija več kot samooskrbna, a žal na naš trg prihaja poceni hrana nepreverjenega porekla. V gostinskem sektorju potrošnik žal ne more preverjati njenega porekla. Tu si želimo ozaveščati ljudi, da bi se lahko vzpostavile nove paradigme na tem področju, ker mislim, da si slovenski kupec zasluži vedeti, od kod izhaja ta hrana.

 

Na slovenske trgovske police prihaja čedalje več poceni mesa iz tujine, sami pa moramo zagotavljati delo vsem lokalnim rejcem, ki redijo piščance izključno za naše podjetje, z našo krmo. Ob tem pa k nam vdira vse več poceni mesa.

 

3. Pred desetimi leti ste podjetju Pivka pridružili tudi Delamaris, ribjo industrijo, kar je bila pogumna in odgovorna odločitev. Kako na to odločitev gledate danes?

Takrat se verjetno vsi skupaj še nismo zavedeli, kako pomembna je ta odločitev za vse nas. Pivka je imela manjši konzervni program, ki je potreboval okrepitev. Sočasno je bil Delamaris v negotovi situaciji. Pobuda, naj prevzamemo to konzervno podjetje, ni bila sprejeta s prav velikim navdušenjem, saj je tako lastnike kot zaposlene skrbelo, kako bo mogoča združitev piščancev in rib. Pokazalo se je, da je v podjetju zelo dobro imeti več različnih stebrov, ki se dopolnjujejo ter omogočajo novo rast in sinergije. Delamaris smo v teh desetih letih prenovili, osvežili smo znamko z več kot 140 let tradicije in zgradili novo tovarno. Mislim, da je to v vsej srednji Evropi najboljši obrat za proizvodnjo rib, na kar smo lahko ponosni. Za v prihodnje pričakujem tu še veliko večji napredek.

4. So se prehranske navade Slovencev od časov, ko ste prevzeli vodenje podjetja, do danes spremenile? Kateri so pri tem največji izzivi za vas?

Slovenski potrošnik je dokaj tradicionalen na področju prehrane in se spreminja počasi. Kljub temu so se navade v zadnjih desetih letih precej spremenile predvsem z vidika čedalje večjega pomanjkanja časa, zaradi česar smo se naučili kupovati vsaj delno pripravljene produkte. Včasih smo vse kuhali samo iz bazičnih surovin, danes pridejo do izraza tudi polpripravljeni izdelki, kot so izdelki za žar. Čevapčičev tako ne delamo več sami doma. Izkaže se, da je tudi to, kar kupimo od industrije, včasih celo boljše kot tisto, kar pridelamo doma. Ne moremo se primerjati z Anglijo, ki je mogoče 15 let pred nami, kljub temu pa počasi sledimo sodobnim trendom. Verjetno bomo v prihodnje kuhanju namenili manj časa, želimo pa si kakovostno pripravljene stvari, ki ustrezajo našemu življenjskemu slogu.

5. Kakšna pa je vaša vizija?

Želimo biti specialisti. Še pred petimi leti smo imeli le eno tovarno, zdaj imamo tri, vsaka je specializirana za svoj program: na Kalu pri Pivki je močen obrat za sveže meso, v Kromberku pri Novi Gorici je velik center mesnih izdelkov, ki danes predela že več kot pet tisoč ton izdelkov. Imamo še tovarno konzerv, ki ima lepo prihodnost. 

 

Privzgojiti jima želiva to, da vse delajo zase, ne zame in za mamo – zase. Moja filozofija je v tem, da otrok ne silimo v nobeno smer. Če imajo interes za neko stvar, morajo to pot razvijati sami. Zdi se mi, da ta način deluje.

 

6. Dotakniva se še precej težkih okoliščin, v katerih smo se v zadnjem letu znašli vsi. Kako ste se kot skupina spoprijeli z izzivi, ki jih je prinesla pandemija? Se pozna njen vpliv pri vašem delovanju?

Vplivi epidemije se bodo v naši panogi čutili še bolj šele v tem letu. Podražile so se žitarice za krmo in nafta. Spremenili so se tržni tokovi, na slovenske trgovske police prihaja čedalje več poceni mesa iz tujine, sami pa moramo zagotavljati delo vsem lokalnim rejcem, ki redijo piščance izključno za naše podjetje, z našo krmo. Ob tem pa k nam vdira vse več poceni mesa. Ni enostavno, a upamo, da se bodo v drugem polletju razmere normalizirale. Pri proizvodnji rib nimamo večjih težav, ljudje vse bolj iščejo kakovostno pripravljeno hrano, ki ima daljši rok uporabe, je priročna za shranjevanje in že pripravljena.

7. Gospod Rebec, kaj vam daje zalet, da vztrajate in premagujete vse izzive, ki jih verjetno ni malo?

Predvsem si želim, da je pred nami vedno kakšen izziv. Bežim pred monotonijo. Za zdaj izzivov ne zmanjka. Poskušam jim slediti in za to živim. Zalet mi daje tudi moč tima. Motivira me, če vem, da imam ob sebi ljudi, ki so pripadni in entuziastični. To mi daje energijo in motivacijo za naprej. Sam ne narediš veliko. Poleg tega vztrajam v zavedanju, da delujemo v regiji, ki ni bogata z industrijo. Ko sem začel delovati v podjetju Pivka oz. ko sem prevzel vodenje, podjetje ni bilo tako pomemben delodajalec. V tem času so druga podjetja v kraju propadla, sami pa smo zadržali zdravo jedro. V tej regiji sem tudi doma in nikakor si ne morem privoščiti, da bi šlo kaj narobe. Morda si prav zato še bolj prizadevam, da bi se podjetje ohranilo oz. se še večalo.

8. Kaj (vse) vi doživljate kot uspeh?

Verjetno je za vsakega pomembno to, da napreduje, da se razvija in ima neke normalne rezultate. Uspeh je, če so zadovoljni delavci in lastniki ter predvsem potrošniki, ki so smisel našega obstoja. Zame je uspeh, ko razvijemo nov produkt, ki je v poplavi vseh izdelkov sprejet med kupci. Vesel sem, ko me kdo ustavi in pohvali dober izdelek. To mi pomeni res veliko. Ni treba, da je ta pohvala uradna.

9. Kaj cenite pri uspešnih ljudeh?

Najbolj iskrenost in pristnost. Pri tem bi omenil direktorje uspešnih slovenskih primorskih živilskih družb, s katerimi smo se povezali v skupini »Po primorsko« in postali prijatelji, dobri kolegi. Cenim njihov realni pogled na življenje, poštenost, dobrohotnost in odkritosrčnost.

10. Ste človek na visoki in odgovorni funkciji. Počnete kaj tudi za svoj prispevek k boljši družbi? Lani ste postali predsednik ZKŽP. Kje bi bile po vašem mnenju nujno potrebne spremembe na področju proizvodnje hrane v Sloveniji?

Prizadevam si, da ob vsem gledam tudi širše. Z direktorico Gospodarske zbornice Tatjano Zagorc sva našla prave smeri, kjer bi lahko skupaj prispevali k napredku in zavedanju celotne slovenske javnosti. Imamo dobro industrijo, a še nekaj sivih con, ki bi jih radi odpravili. Borimo se za označevanje živil na jedilnikih – z navedbo porekla. Slovenci menimo, da mora biti hrana poceni dobrina, kar smo povzeli po nemškem sistemu. A moramo se zavedati, da če je hrana poceni, nekdo to ceno plačuje. To je lahko slabo plačan kmet, slabo plačana industrija ali oboji. Poudaril bi, da bomo morali na daljši rok za zagotavljanje samooskrbe priznati tem ljudem večjo dodano vrednost, ki jo imajo, in se ne sklicevati samo na konkurenčnost z izdelki drugih dežel, ki nam prodajajo nekakovostne viške po smešno nizkih cenah. Vemo, da to niso ekonomske cene, ampak samo cene tržnih viškov, ki nastajajo v Evropi in širše.

11. Imate ob vseh obveznostih še kaj prostega časa? Kaj počnete takrat?

Med službo želim biti 100-odstotno osredotočen na delo, v popoldanskem času pa poskušam odmisliti vse službene zadeve. O službi se doma ne pogovarjamo. Z ženo delava v različnih panogah in morda zato lažje ločujeva delo od domačega okolja. Dušo mi doma sprosti glasba. Že v preteklosti sem bil vključen v pevske zbore, ukvarjal sem se s solo petjem. Zdaj pa uživam v poslušanju in igranju otrok. Glasbe v naši družini nikoli ne manjka. Tu je zdaj največji motor najstarejša hčer, pa tudi mlajša dva ji sledita. Moja sprostitev je, kot rečeno, tudi delo na domači kmetiji. Ob večjih opravilih mi pomagajo tudi drugi družinski člani ožje in širše družine. Če ostane kaj časa, rad kolesarim, hodim in tečem.

12. Ste poročeni in oče treh otrok. Kaj je najpomembnejše, česar želite svoje otroke naučiti v življenju?

Predvsem samostojnosti. Privzgojiti jima želiva to, da vse delajo zase, ne zame in za mamo zase. Moja filozofija je v tem, da otrok ne silimo v nobeno smer. Če imajo interes za neko stvar, morajo to pot razvijati sami. Zdi se mi, da ta pot deluje. Tako sem bil vzgojen sam in to poskušam predati naprej.

13. Za uspešne ljudi velja, da veliko berejo. Tudi vi?

Nazadnje sem bral knjigo Kuga Nobelovega nagrajenca Camusa, kar je zdaj spet aktualna tematika. Roman sem bral že v mladosti. Je dober prikaz, kako epidemija na hitro spreminja celotno družbo. Čez leto ne berem ekstremno dosti. Na dopustu, ko imam več časa, pa rad berem. Zanima me zgodovina, veliko gledam HISTORY Channel in dobre dokumentarce.

Revija OBRAZI: MATEJA ŠPIRANEC, Foto: MARE VAVPOTIČ