Tri ženske, tri generacije

3 februar 2021

Kmetijstvo je v okolici Komende doma že od nekdaj. Mnogi te kraje poznajo po velikem Kmetijsko obrtnem sejmu, ki ga organizirajo dvakrat letno. Zanimivost kraja je še Knjižnica Petra Pavla Glavarja pri cerkvi. V bližnji vasi Breg pri Komendi živi družina Cerar, ki se že 44 let ukvarja z rejo piščancev. Zase pravijo, da so ena manjših kmetij v tem okolišu.

Z njimi vsa leta dobro sodelujmo. So zgledni, se potrudijo, ko pride do težav, jim ne zmanjka zagona in energije in se ne ustrašijo. Občudujem jih, ker je tu vse v ženskih rokah. Že mama je bila klena Gorenjka,  polna energije, sedaj pa prav tako zagnano nadaljuje njena hči Nada ob pomoči hčerke Tine. Ob večjih akcijah pa sta zraven tudi hčerki Urša in Anita.« Rejka Nada nadaljuje: »To pride z leti, saj niti jaz prej nisem tako razmišljala in bila tako gospodarna. Ko pride vrsta nate, moraš prevzeti in peljati,« še doda. Trenutno redijo 23.000 piščancev.

Zanimiva prigoda se jim je zgodila pred leti, ko jim je počil silos s krmo. Silos so skušali sanirati in krmo prečrpati, a je bila poka že prevelika in ni bilo mogoče. Silos je odprlo in vsa  krma (cca 12 t) za piščance se je raztresla po tleh. Takoj so se lotili pospravljanja »na roko«, z lopato na prikolico in pod streho, saj je z neba že grozil dež. Po celi noči so zaključili delo. Ko so zjutraj po nezgodi o tem obvestili prirejo Pivke in je ta ponudila pomoč pri spravilu, je bilo že vse pospravljeno in urejeno. Vso krmo so zaradi morebitnih kovinskih delcev ročno presejali in jo pokrmili živalim.

Koliko časa skrbite za kmetijo?

Nada:  Kmetijo sem v celoti prevzela po mami Zofiji Lipovšek (Zofki), ki jo je vodila do leta 2013, seveda sem bila aktivna že veliko prej, skupaj bo že 20 let. Pred 34 leti je očeta možganska kap, ne govori in ima prizadeto desno stran. Prva leta po kapi je še pomagal, zdaj pa je že 13 let nepokreten, zato skrbim zanj sama doma.  Živimo in delujemo na kmetiji, ki se prenaša iz roda v rod. Na tej domačiji je bila doma mama, oče je priseljen. Že moji stari starši so se ukvarjali z govedorejo, manj s poljedelstvom. Piščance vzrejamo v dveh stavbah. V veliki štali imamo piščance zdaj že 44 let. Najprej je bilo samo pritličje, nato smo stavbo dvignili na dodatno nadstropje, kjer smo imeli sprva piščance, nato purane, pa jarkice, zdaj imamo ponovno že več let piščance. Hlev stare kmetije, kjer smo imeli govedo, je leta 1996 pogorel. Najprej ga je prizadel vihar, zaradi počenega dimnika je še zagorelo. Takrat smo živino dali ven in štalo podrli. Na tem mestu smo naredili nove garaže. Sledila je gradnja novih hlevov, kjer smo planirali ponovno vseliti govedo, a smo si premislili ter hlev opremili in sedaj vseljujemo piščance. Pivkini partnerji smo od leta 2006, ko smo prenehali z rejo puranov za konkurenčno podjetje. Takrat smo zamenjali vso opremo, ki pa jo počasi že najeda zob časa, zato bo potrebno narediti spet korak naprej in misliti na novo opremo.

Če bi se lahko še enkrat odločali, bi ponovno izbrali rejo piščancev?

Nada:  Piščance, zagotovo. Tako bom rekla, skrbi je res veliko več, ampak delo se lahko porazdeli. Hlev imam na dvorišču in grem lahko večkrat dnevno pogledat, zjutraj in zvečer in še čez dan. Imam že ritual, da moram iti preverit piščance, ali je vse, kot mora biti. Ko je konec turnusa, imam nekaj dni pavze, oziroma »ni tiste skrbi za živali«, pri govedu pa ni dopusta. Čeprav sem doma, tudi zaradi skrbi za očeta, nisem nikoli brez dela. Raje grem na njivo okopavat, kot da bi se ukvarjala z ročnimi deli, ha ha. Moja sprostitev je pri piščancih. Res! Rada se umaknem v hlev.

Kako skrbite za dobro počutje živali?

Nada:  V našem hlevu imamo okna in kar veliko naravne svetlobe, maksimalna ventilacija – dodatna tunelska ventilacija. Ves čas smo doma, vedno prisotni, če bi bilo potrebno ukrepanje. Največ pa naredim s tem, da jim večkrat med vzrejo zamenjam nastilj, tudi štirikrat na rundo. Tako imajo živali ves čas suh nastilj, se dobro počutijo, lepo priraščajo in nimajo žuljev. Jaz sem lahko še tako utrujena, a ko na koncu vidim piščance, kako se kopljejo po žaganju, ko so lepo razporejeni, odmislim vse muke. Pred kratkim časom sem nabavila nov stroj »šerpa« in delo je veliko lažje. Ni primerjave, prej smo vse na roke kidali in s »šajtrgo« med piščanci ven vozili, pa spet svež nastilj noter. To pomeni  5, 6 ali tudi 8 ton nastilja ročno zvozit, zdaj pa je res neprimerljivo. Na koncu reje seveda vse opravimo s traktorjem. Z zamenjavo nastilja največ naredimo za živali, poleg tega pa preprečimo širjenje kakega neprijetnega vonja, ki bi lahko motil nas in sosede. V ta namen imamo tudi velik skedenj za spravilo rezervnega nastilja.

Kakšne načrte imate za v prihodnje?

Nada:  Želja je, da bi kmetijo še povečali, tudi za 100%.  Počasi bi bilo treba zamenjati opremo, pa tudi sistem ogrevanja bi rada posodobila, in sicer razmišljam o peči na sekance. Investicija je visoka, a bi bilo potem ogrevanje cenejše. Vse pogostejše so tudi visoke poletne temperature, pa še vlaga in kar strah nas je toplotnih udarov. Poleti, ko so piščanci veliki, sem precej na trnih, dokler jih srečno ne odpravimo v Pivko, zato vsekakor razmišljamo tudi o načinu hlajenja za te špice. Lahko ga potrebuješ samo enkrat v letu, ampak že takrat se izplača.

S katerimi dejavnostmi se še ukvarjate na kmetiji?

Nada:  Glavni vir dohodka je reja piščancev. Na kmetiji se ukvarjamo še  s poljedelstvom. Največ skrbi in dela je tudi v tej panogi na meni, seveda pa ne bi zmogla brez hčerke Tine, ki je na kmetiji tudi zaposlena. Po potrebi priskočita na pomoč tudi najmlajša hči in mož, kolikor jima čas dopušča poleg skrbi za družino in redne službe. V najem oddajamo tudi obnovljena stanovanja v stari hiši, kar je prav tako dobrodošel vir prihodka.

Slovenci vse bolj cenimo hrano, če poznamo njen izvor. Prodajate zelenjavo na tržnici?

Nada:  Zelenjavo nekateri radi prevzamejo kar pri nas doma in imamo že nekaj stalnih strank. Tina enkrat na teden prodaja tudi na tržnici v Komendi. Prodamo tudi nekaj koruzne silaže, krompir, krmno peso – največ v vaše konce, rdečo peso, korenček – rumen in rdeč, čebulo, česen, solato in druge drobnarije. Jaz sem odgovorna za piščance, Tina pa je glavna v rastlinjaku, pomagam pa seveda pri pletju in okopavanju. Še posebej pri krmni pesi je dela veliko, saj ne škropimo. Področje dela imamo razdeljeno tako, da vemo kdo je za kaj odgovoren, pomagamo pa si pri večji delih.

Tina:  Od majhnega sem navajena delat.  Všeč mi je, ker si lahko sama organiziram delo in naredim, kot se meni zdi prav. V nekaj letih sem si pridobila že stalne stranke, vsako leto pa se mi pridruži še kakšna nova in vsakega sem vesela. Po naročilu za znanega kupca pridelujemo tudi paradižnike, ki jih stranke večinoma uporabijo za mezgo. Na kmetiji sami nimamo predelave. Nekaj malega pridelamo tudi kumaric in paprik za vlaganje.

Z veseljem smo poklepetali s prijetnima sogovornicama, ki jima ne zmanjka energije, kar se odraža na kmetiji, kjer je vse pospravljeno in urejeno, kljub temu da je vsa »proizvodnja« v polnem teku. Našim ženskam želimo predvsem uspeha pri delu na kmetiji in še dolgoletnega uspešnega sodelovanja.

Vir: Naše zgodbe, 2020