Z delom in inovativnostjo lahko naredimo veliko

16 oktober 2020

»V Bregu pri Komendi najdemo veliko kmetijo, ki so jo zgradili leta 1984. Poleg piščancev se ukvarjajo tudi s poljedelstvom in govedorejo, obdelujejo več kot 25 hektarjev zemlje,  ponujajo pa tudi storitve s kmetijskimi stroj.  Pred leti so skrbeli tudi za pluženje snega, med drugim tudi na brniškem letališču. Na kmetiji Zmrzlikar že 37 let redijo piščance, zadnjih 16 let pa so kooperanti Pivke perutninarstva. Zanje so lani v šestih turnusih vzredili 400 ton piščancev žive teže.«, tako je bila kmetija Zmrzlikar predstavljena v Agrobiznisu, prilogi časopisa Finance, avgusta letos. Z rejci smo se pogovorili tudi mi. 

 

• Kmetija je velika, vse pa ste zgradili sami, kajne? Kako ste začeli?

Marjan Zrmzlikar: Starši so se ukvarjali s kmetijstvom, a predvsem za lastno porabo. Nekaj imetja so jim tudi nacionalizirali. V strnjenem naselju, kjer stoji še danes domačija mojih staršev, ni bilo prostora za širjenje in razvoj kmetijstva. Sprva sem bil pet let zaposlen v Iskri, nato v Titan Kamnik. Dopust sem porabil za kmetijstvo. Kmalu sem se odločil, da se posvetim izključno kmetijstvu, in se začel ukvarjati s perutninarstvom. Na kmetiji je dela veliko, vendar na koncu nekaj tudi ostane. Ves kapital seveda ponovno investiramo v stroje in zidovje, a to delam z veseljem, ker vem, da imam naslednika, ki se bo s to dejavnostjo ukvarjal tudi v prihodnje. Velikega dobička ne pričakujem. Včasih se pošalim, da je dovolj, če za novo leto ostane za kakšno pečenko.

V zadnjih štirih desetletjih smo kmetijo že močno razširili. Njeni velikosti so se čudili tudi gostje in inšpekcije iz tujine. Nekdo je rekel, da bi bila kmetija podobne velikosti v tujini vredna 1 milijon evrov, zato so nas spraševali od kod smo dobili denar za investicijo. Mi smo to zgradili za 350 tisoč mark, kar je nekje 180 tisoč evrov. Vse smo postavili z lastnim delom in denarjem, a temu tujci niso mogli verjeti. Njihovi spremljevalci  so jim zato kar sami tolmačili, da so denar za ta namen varčevali že stari oče in drugi predniki. A včasih se pohecam, da je prav, dokler so ti » fouš«, ko ti enkrat kaj privoščijo, potem pa je narobe.

 

• Kdo vse dela na kmetiji?

Marjan Zrmzlikar: Nosilec kmetije je zdaj moj sin Boštjan, seveda pa sem sam še precej aktiven. Poleg kmetijstva, se ukvarjamo še s strojnimi uslugami in oddajamo v najem kmetijsko mehanizacijo. Včasih kakšen šofer, ki se pripelje k nam, potoži, da je utrujen, pa mu povem, da gre moj sin delat in vozit na špedicijo, da si spočije. Moj prosti čas je, ko grem na kavo. To je vse, ni bolniške, ni dopusta, delamo, živimo svoj hobi.

• S čim vse se ukvarjate na kmetiji?

Marjan Zrmzlikar: V enem turnusu vzredimo od 28 do 30 tisoč piščancev. Prihodnje leto računamo, da jih bomo imeli 10 tisoč več. Imamo še bike in krave molznice, kar pa opuščamo. Lani smo še namolzli 180.000 litrov mleka, a je to vse težje.  Dela je preveč, odkupna cena mleka upada. Bolj se splača rediti piščance in bike. V 40 letih smo na kmetiji za štirikrat povečali obseg proizvodnje, ne pa tudi zaslužka, ta je bolj ali manj enak. Mleko oddajamo v zadrugo Cerklje, ti pa ga prodajajo naprej v Italijo. Z njimi sem bil povezan že v preteklosti, ko sem bil Predsednik Komendske zadruge, ki jo je kasneje prevzela zadruga Cerklje.  Ob tem naj povem še  zgodbo, kako je z raznimi zadrugami. Komenska zadruga je bila ustanoviteljica HKS, ko je po nekaj letih dobrega dela, prišla v veliko zgubo, smo morali kmetje, kot njeni ustanovitelji, sami kriti izgubo. Takrat je Komenska zadruga založila HKS s 50 milijoni tolarjev, kar bi bilo danes nekaj več kot 200 tisoče evrov.  Denar, ki smo ga imeli za odkup zadruge, smo tako častili za kritje HKS.

• Zakaj menite, da je težek prestop kmetov od govedoreje na piščančjerejo? Vi imate oboje.

Marjan Zrmzlikar: Potrebno je spremeniti miselnost. Kmetje z govedorejo radi računajo na učinkovitost vsake reje in se sproti usklajujejo za prodajne cene vsake glave govedi. Pri piščančjereji je potrebno nekaj zaupanja. Ne štejem, če jih res pripeljejo 29.000, ker zaupam. Pivka pripelje krmo, na dobavnici je zapisana količina in verjamem, da jo je res toliko. Zaupam, saj gre za nek soodvisen odnos do živilskega podjetja, ki pa prinaša tudi stabilen prihodek, varnost.

• Kako skrbite za živali?

Marjan Zrmzlikar: Način ravnanja predpisuje tako zakon, kot Pivka perutninarstvo. Zapisanega se držimo. Piščance imamo vsak trenutek pod nadzorom. Redimo jih že dolgo časa in hitro vidimo, kdaj se počutijo dobro in kdaj slabo.  Pomembno je, da imajo dovolj krmilne in napajalne opreme, skrbimo za dober zrak, najpomembnejši pa je nastilj, ki mora biti svež in suh, za kar skrbimo ves čas reje.

• Za uspeh je potrebno torej veliko dela, a tudi gorenjske trme. Kaj pa inovativnosti?

Marjan Zmrzlikar: Območje, kjer živimo, je znano predvsem po živinoreji, nekaj manj po poljedelstvu. Kar nekaj je velikih kmetov. V okraju se pridela res veliko zelenjave in mesa, so pa tudi posamezniki, ki še več uvozijo in s poceni mesom in zelenjavo sporne kakovosti rušijo trg, da doma pridelano meso in zelenjava visoke kakovosti ne moremo prodati po pošteni ceni. Tega ne podpiramo.

Jasna Perc: Tudi mi se od rejcev veliko naučimo. Ko skupaj iščemo rešitve, se veliko pogovarjamo, pridemo do skupnega rezultata. Če so ljudje odprti za novosti, kot so Zmrzlikarjevi, ki rečejo »Prav, pa bomo poskusili še to!« je vse veliko lažje in hitreje. V Pivki tehnologi in veterinarji vedno radi iščemo naravne načine za zdravje in preventivo živali, kot so kis, ki ga dodajamo v vodo in druge podobne rešitve. Uporaba zdravil je rezervirana samo za skrajne primere. Pred leti so imeli v hlevu v Bregu pri Komendi zdravstvene težave, ki jih je bilo težko odpraviti. Takrat se je porodila ideja, da bi hlev razkužili z ognjem. Marjan Zmrzlikar se je takrat odločil poskusiti in za to opravilo uporabil  brener na plin, kar je res odpravilo težave.  Za razkuževaje vseh sten je potreboval kar tri dni, saj ima hlev kar 1500m2. Rejec je kasneje sam razvil »bobneči stroj« – voziček s šestimi gorilci, s katerimi zdaj preventivno hitro razkuži ves hlev. Ogenj oddaja 800- 900 st. C, zato je potrebno biti pri njeni uporabi zelo previden. To je bila njihova inovacija. Zdravstvenih težav zdaj na farmi nimajo. Idejo je rejec ponudil tudi drugim, če bi jo potrebovali in želeli uporabljati. Ko je hlev izpraznjen, se ga očisti in za eno od razkužb uporabi to napravo. Inovacijo sedaj uporablja tudi Jata Emona v  hlevih matičnih jat. Zmrzlikarjevi so bili  tudi prvi med rejci, ki so za lažje čiščenje in menjavanje nastilja v času trajanja reje, nabavili mini nakladač znamke SHERPA, kar jim zelo olajša delo.

• Boštjan, oče prenaša kmetijo na vas. Kakšne imate načrte za prihodnost?

Boštjan Zmrzlikar:  Najprej poroka, ki je bila načrtovana za pomlad, a sem jo zaradi korone prestavil. Upam, da se bomo lahko veselili naslednje leto. Glede dela na kmetiji pa bi radi opustili proizvodnjo mleka, še naprej bomo vzredili 70 bikov na leto in povečali rejo piščancev. Skrbi so pri reji piščancev velike, a je manj fizičnega dela, kot z drugimi živalmi. Vselili jih bomo v zidan objekt, kjer so zdaj stroji. Zanje smo že pripravili nov teren, kjer bomo postavili šotor. Marsikaj pa se pokaže še sproti in upajmo, da nam prihodnost prinese kaj dobrega in nove ideje.